[ Pobierz całość w formacie PDF ]
ki si mu obljubil, da bo vstal, e bo priden. Vse dni tako
lei ob oknu, medtem ko so nad njim aganice zgor-
njega lei0 a; iz rei med aganicami pa uhaja slama in
pada na njegovo prevleko. Lei vse dni vznak, s prsti po-
meta preperelo slamo in je kakor v zaboju zavoljo aga-
nic nad glavo, nad nabuhlim telesom. V drugem satju
pa so prav takó gnojne flegmone pod prevlekami, da je
zrak okuen, kakor da razpadata hrib in gozd, kakor da
gnije samo srce planine. A kljub temu so njegove oi
sredi kristalov domaih solin, in ko govori o tra0 kem
Kanalu, o Borznem trgu, o trgu ob Rusem mostu, z enim
oesom celo po0 kili kot ribi, ki se zazr v obsonene
oblake. Vesel je, da sem se pustil ujeti v njegovo igro, in
je ves iz sebe zavoljo nepriakovanega obiska, jaz pa ne
morem dojeti, e sluti, kakó je ves pre0 eren v strupenem
ozraju, kakó je v njem nezasidran, brez kompasa na
brezmejnem morju. In prav tak je, ko se odkrije in se
potreplja po vodenino napihnjenem telesu, se 0 aljivo
primerja z noseo eno in pravi, da bo vse splahnelo,
potem pa spet pokriva nabuhlo telo, medtem ko mu v
oeh plapola bela zastavica, ki se je prikazala v dolini.
62
NEKROPOLA
BESeDA
No seveda, saj tudi v drugih so se vekrat vigale iskre
ivljenja, odkar so prihajala tako 0 tevilna letala. Bikov-
ke so zmeraj enako padale po ramenih, po ko0 enih
rokah, ki so branile gole repinje, a ko je krianje potih-
nilo in so zebraste cunje napolnile barake, so se iz pol-
mraka, dale pro od oken oi upirale v nebo. Telesa, ki
so bila sklonjena ali pa so epela in stegovala vratove, so
bila suha, kroglice pa so bile vlane; po dve in dve, na
gosto stisnjene so preale za srebmimi luskinicami, za-
pienimi v belkasto mreo oblakov. Tedaj se je brnenju
na nebu odzvalo nepoznano drhtenje v prsnem ko0 u; 0 e
bolj pa je bil ta notranji odmev razloen ponoi, ko je
bilo telo stegnjeno. Takrat je spremljal votlo in sunko-
vito brenanje nebe0 kih os glas nepomirljivih ovjakov.
Zaelo se je. Bile so besede iz polsna, iz telesa, ki se je
zavedalo, da lei na vrhu trinadstropnega pograda in
sli0 i prijateljske stroje, a se je hkrati zavedalo, da dremlje
sredi lanih celic. A e se je blial nov val, in zemlja z vo-
njem po osmojenem mesu in seganih kosteh je do kon-
ca izumrla, in ivljenje se je preneslo pod oblake, k jek-
lenim uelkam, ki so varale no. V Mnchnu bodo zdaj
planili iz postelj! je rekel glas, ki je bil buden, eprav so
bile besede zamrmrane, posmehljivo jezne, kakor da je
0 krtnil leseni stav lei0 . Da, in tedaj je 0 el uden tresljaj
skozi vodoravno telo, frfotanje bele zastavice je 0 lo sko-
zenj. In lani udje so se zasukali, prieli odejo k sebi,
63
NEKROPOLA
BESeDA
grlo je z naslado, kakor da se mu je kolcnilo, pogoltni-
lo skopo slino, uho pa ni ve sli0 alo tuljenja psov na tre-
buhu rne planine. Gotovo, tudi v drugih se je zaiskrila
misel, ki je bila svetla kakor srebrne jate v soncu, a iskra
je poasi usahnila v debeli plasti pepela. Pri Tomau pa
ne, njegova igrivost ne zatone, ker jo ves as varuje, jo
neguje in me z njo nepretrgoma obkoljuje. Pravi o
mostu, ki sta ga s sinom pognala v zrak, da sta ustavila
nem0 ko kolono, in me dri ujetega s svojimi svetlimi
punicami, pa ne kakor hipnotizer, ki me bo premagal,
ampak kakor videc, ki hoe, da sem tudi jaz nepremag-
ljiv. Nepremagljiv zato, da bom lahko v tra0 ki hi0 i spre-
jel istrsko rnino, ki mi jo bo on pripeljal. Sod. Dva soda.
O, e bi mogel e zdaj srkniti rni sok, si eli, hitro bi
ozdravel. Prav pred veo mi ga bo pripeljal, trd in gle-
da razposajeno na 0 tevilna lei0 a, kakor da jih ne po-
zna. Pa je vendar zraven njega stokanje pod odejo, nekje
priti0 ano grgranje, nekje oi, ki so na koncu kockastega
blaga napol prosee, napol uporne. Dvoje nepreminih
steklenih kroglic. Medtem gre pravkar iz sobe nosilni-
ca s telesom, ki je prekrito s prevleko. Toma ga pogle-
da in ree: Ves as jih nosijo, a hkrati spet pravi, da bi
zagotovo ozdravel, e bi se napil vina. Dva soda mi bo
pripeljal. Samó da se pri tem ni ne ponareja, se ni ne
posiljuje, njegova ivljenjska sila je tako velika, da jemlje
vedrino iz teme. In vesel je, da je njegov sin u0 el v hri-
64
NEKROPOLA
BESeDA
be, pa je videti, da je zdaj njegova neugnanost vsa zgo-
0 ena in obenem sproena zame, za tega novega sina, ki
ga bo s svetlobo svojih oi naredil trdoivega in neran-
ljivega. Da, priznam, da ga nisem razumel in ga se zdaj
ne razumem. O, zelo lahko je rei, da so njegove ive oi
z razigranostjo in hudomu0 nostjo hotele ukaniti smrt,
da se je Toma nevidno presadil na istrska tla in kakor
trta srkal iz zemlje zdravilnega soka; zelo lahko je rei,
da je z zgovornostjo prekrival vse skrite dvome in podo-
be, ki so mrgolele kakor spake ob njem in v njem. A
kakó potem, da se mu ni niti enkrat zareklo, da ni niti
enkrat ovehnil, ampak se zmeraj dral v ravnoteju,
ostajal zmeraj na povr0 ju? Morebiti je bil res takó udo-
vit igralec, kak0 nega ne bom ve sreal. Igralec, ki si v
tekmi s smrtjo niti za trenutek ne oddahne, nikdar ne
sname maske, ampak se tako istoveti z novo vlogo, da
pravzaprav nima pomena govoriti o maski. Tudi ponoi
ne? A ne vem, takrat nisem pomislil, da bi pri0 el v noi
k njemu, a verjetno bi spet na0 el dvoje nasmejanih oi,
ki so me akale. Res, ker zanj ni veljal noben ugovor, kaj
ugovor, nobene pripombe ni sprejel. Takó takrat, ko
smo se zaeli pripravljati za odhod. Mislil sem si, kakó
bomo natovorili vse Tomae na kamione, potem pa v i-
vinske vozove, takó da bodo terase ostale brez lajeev in
brez dima; mislil sem si, kakó bomo potem vse tak0 ne
Tomae spet raztovorili pred vi0 jimi minareti novega
65
NEKROPOLA
BESeDA
verstva. Skrbel sem zanj, ki je imel preteko telo, da bi
lahko stekel naproti prostosti; zato sem molal. On pa
je bil 0 e bolj zgovoren kakor po navadi. Rekel je, da bo-
mo v Dachauu vendar blie domu. In bil sem hud in
razoroen kakor poprej ob 0 epetanju, da bodo napadli
tabori0 e voge0 ki partizani in nas osvobodili, kakor sem
bil zadran ob napovedovanju, da nas bodo re0 ili padal-
ci. A na Tomaa se nisem mogel znesti; zato sem spet
molal. Videl sem ga, kakó je e ves sredi istrskih trt in
ne ve z nami. Pa to in prav, sem si mislil, da si tukaj in
hkrati tam, v ivem svetu, Toma, to ni prav. Smrt tega
ne dopu0 a. Ni prav, Toma, da si zdaj v seoveljskih
solinah, da v kmeki sobi odpira0 predale teke omare
in voha0 zdravo platno hrapavih rjuh. Ni prav. In ogle-
doval sem se, da ne bi stopil za njim, da ne bi sli0 al osli-
a, ki je pravkar zarigal za hi0 o, ne junice, ki drgne vrat
ob jasli. Njemu pa je v kleti glasno klokotalo rno vino.
Brentai rnine. Sodi, poplava rnine. Povodenj, ki se
bova obadva kmalu kopala v nji, plavala v nji. A ne bi
smel, Toma, ker gre pravkar nosilnica mimo lei0 ,
smrt je ljubosumna megera, Toma. Ob mojem molku
se je ta neverjetni lovek res za trenutek zresnil, a samó
zato, ker ga je zaskrbelo, da me ni s im ualil; ko pa
sem se izgovoril, e0 da sem mislil, kakó bi bili morali
storiti vse mogoe in nemogoe, da ne bi pri0 li v krema-
torijski svet, se je spet razivel. Mlel je z rokama kakor
66
NEKROPOLA
BESeDA
dobrosren gospodar, ki je kljub bolezni sklenil s sose-
dom pomemben dogovor. V Dachauu bomo vendar bli-
e domu, lovek! je vzkliknil. In hotel je, da mu napi0 em
svoj naslov, a se je uprl, ko sem strgal list papirja iz za-
pisnice. Ne, na aganico nad glavo naj mu ga zapi0 em,
da ga bo imel ves as pred omi. In ko sem risal dolge,
preklaste rke, kakor da ri0 em Molo San Carlo in oba
zvonika gr0 ke cerkve, je 0 e brundal ob mojem u0 esu, da
mi bo pripeljal vina. Takó sem nazadnje res sli0 al glas
[ Pobierz całość w formacie PDF ]